Dežela Štajerska – urad štajerske deželne vlade

Peter Rosegger

Kariera pesnika iz njegove „Waldheimat“ (domovina med gozdovi)

Lokacija poprsja: „Steirische 
Lokacija poprsja: „SteirischeOdpre izvirno sliko v novem oknu: Lokacija poprsja: „Steirische
 Peter Rosegger je bil vse življenje tesno povezan z domovino, kar jasno dokazujejo tudi njegova dela kot „Die Alpler in ihren Wald- und Dorfgestalten“ ter „Volksleben in der Steiermark - Charakter- und Sittenbilder“.
1843 Peter Rosegger se rodi v Alplu pri Krieglachu.
1869 Po najmladostnejših kratkih knjižnih delih objavi svojo prvo knjigo „Zither und Hackbrett“.
1876 Avtor gre v Gradec in tam ustanovi mesečnik „Heimgarten“.
1877-1881 Rosegger se neumorno posveča pisanju. Do 1881 objavi 30 knjig. Življenjsko delo domovinskega pesnika zaobsega skupno 43 knjig.
1882-1917 Knjige so še vedno njegovo življenje, vendar pa postajajo zanj vedno pomembnejši tudi socialni projekti. V mesečniku „Heimgarten“ objavlja pozive k zbiranju denarnih sredstev, na katere se odzove veliko ljudi. Z zbranim denarjem financira šole in cerkve.
1918 Peter Rosegger umre v svoji podeželski hiši v Krieglachu, star skoraj 75 let.

Peter Rosegger (*31.07.1843 +26.06.1918)

Peter Rosegger 
Peter RoseggerOdpre izvirno sliko v novem oknu: Peter Rosegger
 

„Če bi bolj živeli za svojo domovino, mogoče ne bi bilo potrebno zanjo umirati.“ Ta citat štajerskega domovinskega pesnika, ki se je rodil 31. junija 1843 v Alplu pri Krieglichu, je bržkone vedno aktualen. Dela Petra Roseggerja v svetu (prevedena so v 22 jezikov), zlasti pa na Štajerskem, še danes izredno cenijo. Vendar pa njegova pisateljska pot ni bila lahka.

Učna leta

Odpre izvirno sliko v novem oknu:
 

V otroških letih je bil Rosegger planinski pastir. Brati in pisati se je naučil v šoli v St. Kathreinu na Hauensteinu. Že kmalu se je pokazalo, da je bil Peter preslaboten za naporno delo na kmetiji in tako je s 16 leti šel v uk k potujočemu krojaču. Pet let je z njim potoval po deželi. Tako je dodobra spoznal kmečko prebivalstvo na celotnem območju Štajerske. Vedno znova pa je preizkušal tudi svoje literarne sposobnosti in kratka dela je pošiljal graškemu časopisu „Tagespost“. Uredniki so bili navdušeni nad njegovo nadarjenostjo in pomagali so mu, da se je razvijal v pisateljski smeri. Sprva se je nameraval v Ljubljani izučiti za knjigarja, vendar je moral zaradi prevelikega domotožja šolanje prekiniti. Z 22 leti je končno dobil možnost, da si na graški trgovski akademiji do leta 1869 brezplačno pridobi široko splošno znanje. Kmalu po sklenitvi študija je objavil svojo prvo knjigo „Zither und Hackbrett“.

Angažirani avtor

Odpre izvirno sliko v novem oknu:
 

V letu 1872, letu smrti svoje matere, je domovinski pesnik spoznal Anno Pichler, s katero se je leto pozneje poročil. Ob rojstvu svojega drugega otroka v letu 1875 pa je Anna umrla. Od tedaj se je Peter Rosegger še intenzivneje posvečal svojemu literarnemu ustvarjanju. Tako je skušal preboleti udarec usode. Odšel je v Gradec in tam ustanovil mesečnik „Heimgarten“. Leta 1879 se je drugič poročil, tokrat z Anno Knauer. V naslednjih letih je Rosegger kljub vse hujši astmi napisal veliko število knjig. Bolezen ga ni mogla odvrniti od potovanj v Nemčijo in Italijo ter na Nizozemsko in v Švico, kjer je predaval. Ko je leta 1893 umrl njegov oče, je sklenil, da se ne bo več angažiral samo v književnosti, temveč tudi na socilanem področju. S pozivi za darovanje denarnih sredstev v mesečniku „Heimgarten“ je zbiral denar, s katerim je financiral gradnjo evangeličanske cerkve odrešenika v Mürzzuschlagu, ustanovitev „nedeljske šole“ in ponovno izgradnjo pogorele cerkve v St. Kathreinu na Hauensteinu.

Waldheimat (domovina med gozdovi)

 

Peter Rosegger je bil vse življenje tesno povezan s svojim rojstnim krajem. Zato je bila tudi njegova največja želja, da bi umrl v Krieglachu. To se je tudi zgodilo. 26. junija 1918 je zatisnil oči v svoji podeželski hiši. K njegovim najbolj znanim delom sodijo danes: „Die Schriften des Waldschulmeisters“, knjige iz zbirke „Waldheimat“, „Geschichten aus den Alpen“ in „Als ich noch ein Waldbauernbub war“.